Med predstavniki slovenske moderne je bil Dragotin Kette najbolj dozorela in možata pesniška osebnost. Rodil se je 19. januarja 1876 na Premu pri Ilirski Bistrici in umrl 26. aprila 1899 v Ljubljani. Svoja otroška leta je preživljal na Premu, v Zagorju, Košani in Pivki; v krajih, kjer je kot učitelj služboval njegov oče. Mater je izgubil pri štirih letih, očeta pa pri petnajstih. Poslej ga je v šolanju občasno finančno podpiral materin stric Janez Valenčič iz Trnovega. Najprej je obiskoval realko v Ljubljani, potem pa prestopil na učiteljišče, a se nato spet vrnil v gimnazijo, ki jo je dokončal v Novem mestu. Po maturi je bil vpoklican k vojakom v Trst, kjer je zbolel in bil zaradi jetike odpuščen. Komaj mesec za tem je umrl v ljubljanski cukrarni.
Kette je v svojem kratkem, komaj petletnem ustvarjalnem obdobju napisal vrsto pesmi, ki se uvrščajo v sam vrh slovenskega pesništva. Številne med njimi v lahkotnem ritmu in besedi opevajo kmetstvo in doživetja iz narave (Jagned), še več je ljubezenskih pesmi, v katerih prevladujejo zdaj veselo razposajeni, zdaj otožni toni (Na trgu, Na Krki, Kadar za gorami), najmanj pa je pripovednih pesmi (balada Melanholične misli). Do največje miselne globine se je pesnik povzpel v sonetih, s katerimi je prvi po Prešernu dal tej pesniški obliki nov blišč in veljavo, hkrati pa se je duhovno približal evropskemu simbolizmu (ciklus Moj Bog). Kettejevo umetnost je razkril njegov najboljši prijatelj Ivan Cankar, ki je ob pesnikovi smrti zapisal, da je umrl največji talent, kar smo jih imeli od Prešerna dalje. V času svojega življenja ni izdal ničesar v knjižni obliki. Po Kettejevi smrti je njegove pesmi uredil Anton Aškerc in jih leta 1990 izdal pod naslovom Poezije.
Ustvarjal je tudi za otroke. Ti ga poznajo po mladinskih pesmih, pravljicah in basnih. Najbolj znane so:
- Pravljica o šivilji in škarjicah
- Pravljica o ubogi Terezinki
- Legenda o skopulji z nogavico
- basen Krt Modrijan
Related Images:
(Skupno 2.894 obiskov, današnjih obiskov 1)
